Pogovor: Tomaž Štebe

Kako ste se spoznali z računalništvom?

Jaz sem po prvi službi, ko sem odslužil vojsko, sem zamenjal firmo leta 77. Sem šel iz zavoda za avtomatizacijo na Tržaški v Kranjsko Iskro, kjer so prodajali telefonske centrale. Software in ves hardware pa so uvažali iz firme ITT (International Telephone & Telegraph) iz Belgije. To so bile telefonske centrale, zdaj tega ni več takrat, so bili še reed relayi (trsni rele) za preklop niso bili več releji klasični, taka steklena cevka je bila not, ampak tisto kar sem se tam naučil je bilo vredno več vredno kot marsikaj. V tistih letih dveh letih kot softweraš, ko sem prišel v razvojni team in smo imeli metologijo SADT structure analysis and design technique, ki so jo oni adaptirali za to vrsto razvojev in tam nas je bilo 100 programerjev, pa smo sedeli praktično v dveh velikih sobah. Samo software in tam sem se naučil, kako pristopit k projetku oziroma problemu, analiza in design in potem vsi ostali koraki, takrat je bilo to zelo pomembno, ker ni bilo več povratka nazaj, ko si ti začel kodirati. Kodiranje je bilo pa najbolj brezvezen posel, časovno. In ni smelo do tega priti, da bi še enkrat spremenil koncept. Ta je bil zelo jasno postavljen, pa še tako je bilo, da ti si bil avtor, za tabo je bil komentor, ki je sledil in poznal tisti del softwarea in je tudi pomagal, potem je bil en bralec in še šef je bil. Trije so gledali za tabo, tisto kar si ti naredil in jaz sem ta sistem potem uvedel v Delti, sem tudi neke članke imel in to.

In ta EMS je bil koncipiran točno po tistih principih. Tam se je šlo tako, da sama struktura paketa je bila taka, da je bila vsa logika narejena preko state transition diagramov (diagrami prehoda stanj), to so nam še predavali na fakulteti, in sicer profesor Virant. Ampak ta state transition diagram je bil osnova, zato da si definiral logiko, kako in kaj, ter kdaj, predvsem iz katerega dogodka oziroma signala je treba narediti neki dogodek in potem sprocesirati. In ta dogodek si potem predelal v nek sequence actions, ki so bile kratke rutine, tako da če je prišlo do napak si šel samo tja pogledat. Zadeva je bila zelo lepo strukturirana, mislim, da je danes treba prav tako delati, če v C-ju ali kakem drugem jeziku programiraš, je zelo pomembna struktura, že zaradi potem iskanja pomanjkljivosti, pa lažjega popravljanja. Tisto, ko ti popravljaš potem ne vpliva na nič drugega. Ker to, da si ti takrat dobil skompiliran program na coding sheet-e, so ljudje tam morali odtipkati in si dobil potem program na punchtape-u. Paket je bil pa že na diskih. Centrala je imel pa že diske. Imam tudi pri sebi dva diska. Bil je prav hardwarski disk, mislim, da sta bila dva. Podvojen sistem, A in B. In jaz sem delal na fault tolerants (toleranci napak), se pravi na zaznavanju izpada prevzemu tistega ki je delal tisti računalnik. Dva sta delala istočasno in če je en izpadel, si mogel od njega vse prevzeti. Oni niso nič vedeli da je kaj narobe, torej tisti ki telefonirajo. To je bila zahtevna zadeva, tako da sem iz tega tudi magisterij naredil. In tukaj je zanimiva kompletna dokumentacija. Nekje sem gledal poročilo, koliko ur smo porabili s posamezniki, dva sva malo več programirala Brse in jaz. Uratnik je malo manj, Zupet je bil pa na sistemu, ta je bil zelo sposoben. Bilo je točno razdeljeno, koliko časa je bilo zaslona, programiranja, kodiranja, testiranja in spuščanje v pogon.

Kaj se pa šteje pod programiranje potem?

Mislite kodiranje ali programiranje?

Obstaja razlika?

Da, morate vedeti, da obstaja razlika, kljub temu da pogosto to stvar enačimo, kodiranje je enostavno prevajanje zahtev v kodo, kodiranje je neki avtomatizem, moraš znati assembler, C ali katerikoli drugi programski jezik, ampak zasnova programa je pa nekaj drugega. To je design faza, ker najprej moraš narediti analizo, s to analizo moraš potem nekaj narediti. Običajno gre za podatkovne strukture, ter kaj in predvsem kako to narediti z podatki, nekatere moramo samo vzeti, druge potem sprocesirati in iz tega izvleči ven funkcije, in iz teh funkcij se naredi design model, v tem pa je že potrebno konciptirati potek in strukturo programa, šele za tem pa je treba to dopovedati procesorju. Zato pa je bilo v tej telefonski centrali uporabljen SADT-structure analysis and design technique s strani Belgijcev, ki so ga američani razvili predvsem za zahtevne sisteme za vojsko. Zdaj se sicer imenuje drugače, vmes se je potem imenoval IDEFO, ko so delali še ITT, to je bila še v ITT lasti firma, BELL-Telefon manufactoring corporation. No ampak so iz tega structure analysis and design technique, so pa imeli 4 faze, functions, processes, flow diagrams in programs. Programs je bilo kodiranje.

Tako da na tole, Delta ni bila nikoli ponosna jaz pa sem. Tukaj je npr. primer vmesnik poziva, tabela podatkov, sistema časovnih kontrol. Onemogoči prekinitve in shrani register, tukaj so krmilni, komandi ali pa neki pogojni vhod izhod, pa support, mi smo imeli kontrolni iz 3-pca v 3-pce. Mi smo morali narediti svoj kernel, ker nismo imeli nobenega operacijskega sistema, in kernel je bil brez DOS operacijskega sistem, ampak je bil pa samo, zato da je taske dal v čakalne vrste, ki so bile 3. High, medium in low priority zato da zdaj je bilo treba komunicirati z oddaljenimi remote terminal units, ta koncept je nastav zaradi zahtev na trgu, saj je obstajalo več protokolov, tako da smo tiste protokole z isto strukturo lahko hitro in enostavno obdelali. Imel je vrsto dogodkov, vmesnik poziva, procesor je imel visoke prioritete in procesne dogodke nizke prioritete. Mi smo imeli princip FIFO (first in first out), imeli smo fifo bufferje, to je bilo v glavnem v tistem kernelu, ker zadeva je delala na interapte, to je bilo več serijskih kanalov in preko serijskih kanalov jih je bilo treba paralelno obdelovati, začeti komunikacijo, končati, sprejeti. Ves protokol je bilo potrebno sprobati in to je bilo najlažje narediti preko nekega diagrama.

To ste verjetno jemali, vsaj mi smo takrat. Računalništva nisem imel nikoli, sem potem na tretji stopnji vpisal nekaj računalniških predmetov, ker takrat je bilo tako, prvi in drugi letnik je bilo vse skupaj potem tretji pa so bile smeri. Jaz sem študiral avtomatiko na tej drugi stopnji in potem ko sem diplomiral, sem bil v Delti in sem vpisal 3 letnik računalništva.

Tukaj lahko vidimo zdaj dokumentacijo in recimo v Belgiji je bilo treba vse zelo dosledno dokumentirati, zato ker če si ti delal na tujem oddelku in je na tvoj oddelek prišel nekdo drug, se je moral hitro vse naučiti. Ko sem tam padel zraven notri, sem bil zadolžen za pripravo dokumentacije, da vse pregledam in to bilo zahtevano vse natančno in razumljiv, da se lahko vsakdo z lahkoto vključi, in ne rabi nobenega za razlagati, ker ima vse napisano. Tukaj je zdaj dokumentacija tega projekta.

Glede na prebrano lahko vidimo, da je bilo to končano okoli decembra 84, leta pa 88 sem pa sem šel stran od Delte, saj ni bilo več nobenega pravega dela in sem šel v Kamnik, smo tam začeli delati fire-protection pa security za vlom in požar, za kombinirano centralo, tam smo tudi malo uporabili te stvari, ampak jaz sem po 3 mescih šel na svoje, ker ni bilo tisto kar smo se zmenili, hotel sem razviti hardware in software za širšo uporabo, torej ne samo za požar in vlom, ampak tudi še nadzor kašnih drugih procesov npr. hladilnica, saj smo šli v Celjsko mesarijo, tovarno mesnin ali pa karkoli drugega. Tako bi v osnovi razvili software in hardware in potem gradili za njih aplikacije, ne samo požar in vlom, zato sem šel potem na svoje. Sicer je bila to napaka saj je bila v tistem času kriza in posledično bolj malo dela, no po osamosvojitvi pa sem delal na ministrstvu za obrambo.

In potem ste bili tam do upokojitve?

Ne, najprej sem bil na ministrstvu za obrambo, potem 2 leti sem bil izvoljen za predsednika izvršnega sveta Ljubljana, tam sem predsedoval 2 leti, potem sem spet bil brez vsega sem ponovno šel na svoje, potem sem delal pisarniški sistem, zelo dober koncept, in sem to delal po pogodbi okoli 2 leti, pa so mi rekli naj grem v službo in bil po treh mesecih izvoljen za župana v Mengšu in župan sem bil dva mandata, potlej pa spet na svoje. Zdaj pa kandidiram za Zelene Slovenije. Tako da tole je dokumentacija, tukaj je mogoče kaj zanimivega, saj sem zahteval da se vse vsaka linija kode komentira ali pa za par ukazov, da se ve kaj program dela. To je bilo zelo dosledno treba delati v Bell Telefonu in vse v angleščini, ker slovenščina jim nič ne koristi v mednarodnem okolju, prav tako jim angleščine v primeru, da bi prodajali software, ne bi bilo treba več prevajati. Jaz sem zapisal vse projekte, ki smo jih delali, vse aplikacije npr. štetje nogavic. Potem ne vem kaj vse so še delali, ker je bilo v Delti več oddelkov, eni so se ukvarjali z tekstilno industrijo eni z farmacijo, mi smo bili pa tisti ki so morali to realizirati.

Zanimiva stvar je bila za železarne Jesenice, so imeli PDP za krmiljenje, ta ameriška zadeva je bila, PDP-11, je bil za krmilit stroj za valjanje pločevine, ki je moral kontrorilati tisto zadevo in so imeli težave ker se jim je program večkrat zmešal in so morali vedno iz nalagati iz punchtapea.Za ta projekt sem bil že na svojem. Naredil sem majhen hardware, ves tist punchtape sem dal v e-prom in potem sem simuliral. Procesor je mislil, da je bral punchtape in potem sem imel zadevo rešeno, nič več papirja. Tamle imam še pogodbo.

Kakšna je bila vaša vloga v podjetju?

No tako čisto na kratko, jaz sem diplomo delal na tej miniračunalniku TI960A, pri profesorju Virantu so imeli eno PBX centralo, ki so jo testirali oz. nevem kaj delali za iskro, in jaz sem imel tam nalogo, da implementiram program za skeniranje teh priključkov in to optimiziram. Zadeva je bila taka da sem tisti program napisal v Assemblerju s Texas Instruments TI960A, to diplomsko imam tukaj, magistrske naloge pa ne najdem. V glavnem, jaz sem takoj z diplomo padel v računalništvo in potem sem prišel, oziroma bil na začetku pri Iskri eno leto, v Iskra zavod za optimizacijo na tržaški in tam sem začel na tem delati. Šefe sem prosil da bi začeli uporabljati mikroprocesorje za krmiljenje, delali so za vojsko nek sistem za analizo radijskih signalov NATA, in sem dal predlog, da to naredimo s procesorji, s krmiljenji in so šefi celo kupil en Fairchildov F8 mikroprocesor developer kit, ampak samo osnovni kit in s tisto ni bilo za v korist pri projektu. Ko sem vojsko odslužil sem dal v nekem trenutku odpoved, zato ker so dobili neki nezaslužen dodatek pri plači. Med iskanjem službe sem se odločil za razpis v kranju, kjer so iskali nekoga, ki bo šel v Belgijo, tako da sem potem opravil razgovor in bil sprejet. Pa še ena služba je bila, za službo ni bilo problem, no zaradi Belgije sem se odločil da se zaposlim v Kranju Leta 77, hčerka je bila stara 3 mesece in mi smo šli Belgijo

Za koliko časa pa ste šli v Belgijo

Za skoraj 2 leti

Potem ste se gori izobraževali?

Ne delal sem, sem že zamudil ta seminar za SADT in sem se potem tisto sam naučil. Bil sem eden od programerjov, bil ja tak velik prostor, vse zastekljeno, ti si videl šefe in oni so videli tebe, vmes je bil pa hodnik. Že takrat so uporabljali ta ameriški sistem

Vi ste bili zaposleni v Kranju pa ste gor delali?

Da, ampak ko sem zamenjal oddelek iz basic development, smo šli v Country, se pravi, ko je bilo treba prilagajati zdaj tisto paketno v posamezne države, tam so bili tudi Tajvanci, Slovenec sem bil pa se mi zdi samo jaz.

Ravno sem hotela vprašati, ste bili edini tam?

Da, jaz sem bil sam, ker tista prva skupina za Metaconta 10C je že bila v Kranju in oni so paket prevzeli in so ga inštalirali nekje v Rusiji na vzhodu, ampak potem je šel Bell-telefon v nov razvoj modernejšo zasnovo softwarea, in ravno ta moderna zasnova softwarea od operacijskega sistema do potem aplikativnih delov, pa še dual procesor sistem, jaz sem se vse to tam naučil, takrat je bil software telefonskih central high-tech. Operacijski sistem so razvijali angleži, mi smo samo vedeli kako je narejeno, potem smo pa morali mi v Kranju razviti neke druge protokole, pa dvojčke smo imeli takrat, dvojčki so bili neka specifična balkanska zamisel, pravzaprav ena linija za centrale in dva priključka in potem nista mogla oba govorit, je samo eden govoril.

In potem ko sem bil jaz že 2 leti v Iskri potem pa sem zapustil delovno mesto. Eno leto smo se v Celje vozili, testirali na centralah v Celju, to se mi je zdelo neumno, da smo imeli tako orodje, mi nismo imeli razvojnega sistema, mi smo morali kodirat na coding sheet, ali pa na ta punchtape, torej nalepiti trak in narediti nove luknjice, da je šel program drugače, pa kolekcije si lahko tako delal le tako da, si skočil nekam drugam, tam naredil kar je bilo treba in skočil nazaj, se pravi vrivali smo, kar je bila ogromna izguba časa. In sem rekel grem v Delto, ki je delala PDP-je terminalsko. No tukaj sem bil v oddelku za tehnične aplikacije, kjer je šlo v glavnem za elektroenergetske sisteme. Kupili smo SCADO paket od Švicarjev, sicer na njej nisem delal. Kasneje smo se odločili, ne vem točno zakaj, da smo šli v razvoj inteligentnega mikroračunalniškega komunikatorja EMS

In vi ste bili potem ostali do konca na tem?

Ne, mi smo ta paket potem naredili, kasneje pa sem prevzel oddelke za mikroračunalniške tehniške operacije, delali smo veliko, na različnih procesorjih. Ampak to je bilo vse tako, za tale EMS je ves hardware naredil Kranj, kjer je bil oddelek, ki so to razvijali. Tam je bil tudi možakar, ki je cross assembler naredil in na tem terminalu 8085 je bil razvojni računalnik, da smo lahko kodiral. Naredil sem tudi računalniško omaro, ki sem jih prodal okoli 100, takrat je bilo to zelo praktično, saj se razpre en del za tiskalnik, notri je glavna enota, na vrhu je bil pa terminal. Sam imam še eno spominsko. Nekaj sem jih prodal tudi Leku in Petrolu. za Petrol sem delal vse sorte, tudi svetovanje, recimo je bilo treba iz faksa sprejeti in pošiljati in to je bilo treba implementirati na računalnik, tista faks sporočila, zato ker so oni vsakodnevno napovedovali koliko plina vsaka firma vzame, saj morajo regulirati, koliko plina je prišlo iz Rusije. Tako da določene stvari smo malo poenostavili, ni bilo papirjev, nihče ni več prepisoval in vse je bilo zbrano skupaj. Take stvari se je delalo, tudi za Petrol še dve taki stvari. Med drugimi smo delali malo naprej od Maribora, kjer je glavna odhodna postaja Ćešak, v Češaku je glavni dovod v Slovenijo in je Petrol od angležov kupil neki drug sistem za spremljanje dotoka, ki pa je imel drugačen protokol, tako da je bilo treba ta protokol prilagoditi za njihovo napravo, iz njihovega sistema. Njihov sistem pa je bil od Kanadčanev. Ko smo ta sistem naredili, sem ga moral iti testirat v Sussex v Angliji. Tam sem bil en teden in potem smo lahko to uporabljali. Take zanimive aplikacije.

Potem v Zarji Kamnik, sem delal zelo zanimiv sistem, ker Zarja Kamnik ima tole fire-protecion and security (varnost proti požaru), burglar protection (varnost proti vlomu), potem sem jaz preko majčkene zveze delal za novi NUK Ljubljana, tam je bilo treba building managment narediti (upravljanje stavbe), ampak to že v tistem času. Potem soba za računalniški vid brez očal, kjer se je to projeciralo.

Zdaj bomo imeli koncept preko IoT-internet of things (Internet stvari), automatic vision spaces for security efficency and comfort (avtomatski vidni prostori za učinkovitost in udobje), to pa pomeni,da ni več klasičen kontroler v hiši, ampak je polje, ki hoče en prostor nadzirati, npr. odpirati okna, vklučiti centralno, svetlobo, preverjati če se kaj dogaja v sobi. Imam tudi sam nameščene kamere iz New Yorka, koncept je pa ta, da v bistvu osebe povežejo preko IP-ja. V napravi je kontrolerček in jaz prižgem luč tako da pošljem IP komando. Vse se nadzira v prostoru brez senzorjev, razen za temperature in plin, ker sta zelo poceni, a vse drugo zaznavanje, ali je kdo v sobi, ali ni in je treba ugasniti luči, pa če kdo pride čez okno je treba sprožiti alarm, ali pa če zagori . In to vse dela z analizo slike, torej computer vision. Ni več običajnega kontrolerja input, output, ker potem je tudi preveč žic, ampak greš preko parice ali preko wifi-ja do posameznih kontrolerčkov na teh aktivatorjih oz senzorjih, kamera pa ti da ven event (dogodek), npr. ni nobenega v prostoru, ali da kaj pade na tla. To se vse koncepira z računalniškim vidom. To pa zdaj še iščemo nekoga ki bi to financiral.

Moj drugi projekt je pa tisti, ki sem dobil patent iz Amerike. Hočemo zbrati za pitno vodo vse analize, rezultate vzorcev, saj vemo, kje vzorce odvzet, vemo kako voda teče preko pretokov in loput, ter imamo to v procesnem sistemu, iz tistega sistema pridobiš in potem na podlagi tega sklepaš kam teče ta vzorec, zamiki so trenutno veliki, kar en teden ker ni avtomatskih senzorjev, obstajajo pa že. Zz tega je mogoče sklepati kaka voda je v točno določeni pipi, npr. prišla je iz tistega vira in take kvalitete, te vsebnosti so notri, ta je dovolj dobra za pitno vodo. In to smo mi koncepiral, zelo na široko za vse naravne vire, voda, zrak, hrana in potem to povežeš z incidenčnimi bolezenskimi stanji na tisti lokaciji, na tistem območju in to je lahko eden od virov informacij, zakaj prihaja do določenih bolezni. Predvsem pa ljude bodo vedeli kakšno vodo pijejo, v kakšni se kopajo, v kakšni zalivajo in tako naprej. Torej to je moj patent, dobljen v New Yorku

Kdaj ste to dobili?

Leta 2014. Zdaj se trudimo, da bi dobili finančna sredstva, pa da bi kakšni sploh dovolili da to delamo, mora občina dovolit, potem se z vodovodarji zmeniti, pa še s parimi. Nekaj smo se sicer že zmenili s Slovensko Bistrico.

Potem ste še zmeraj kar aktivni na računalniškem področju?

Tole me je čisto prevzelo, ker jaz sem na to idejo prišel, ko mi je nek občan rekel, da naj nardimo že enkrat tako, da vemo od kje je voda in kakšno pijemo, čisto preprosto vprašanje je postavil in jaz sem takoj vedel iz svojih izkušenj, kako to rešiti. Rekel sem si, lahko uporabimo SCADA, to se pravi procesni sistem vodovoda, pa analize, vse to sprocesiramo in že imamo rešitev, tako da ideja ni nobena posebna, samo nihče se ni tega že spomnil oz. naredil. Integrirano pa je že vse, več vrstno integriranje in tudi že osnovna slika to pove.

V Sloveniji komplicirajo oziroma v Evropi da to ni pravi izum, ker je poslovni model Evrope tako zbirokratiziran. Potem pa še rečejo da to ni pravi izum, saj gre samo za neko procesiranje, saj niste nobenega novega hardware vključili in sem jim v odgovor razložil da tukaj je inventivno kombinacija hardware-a, to kar smo skupaj integrirali, samo nič učinka. Res žalostno, v Ameriki je bil sicer problem dobiti patent, najprej so nas zavrnili, ampak najeli odvetnika sposobnega za to področje, zelo sposoben in je potem neke amandmaje napisal, ter popravke zahtevkov. To je vse tudi na spletu. To me pa žene naprej, to bi rad izpeljal, ne zaradi zaslužka, rad bi da bi nekdo to prevzel, nekdo sposoben to globalno razširiti.

Če se dotaknemo malo tega, kar ste razvijali, kar ste vi vodili razvoja, kje je bilo največ težav?

Pravzaprav težav konkretnih ni bilo veliko. Največja težava so bile pravzaprav slaba orodja, veliko časa smo porabili, da smo zadevo zakodirali. Ti zahteve sprogramiraš v funkcije, kar je najbolj pomembno, potem pa največ časa porabiš, da tisto zakodiraš v assemblerju, torej strojnem jeziku. Testiranje je bilo mukotrpno, mislim, da smo imeli en čas celo logic state analyzer, kje smo ga dobili nevem. Uporabljen je za to da ti točno veš kako program teče, kar se tiče signalov. Kasneje smo kupili enega, ko sem bil v Ameriki zaradi poslov. Tam sem šel mimo fantov, ki so delali na neki zanimivi napravi in sem iz radovednosti vprašal, kaj delajo. Odgovorili so, da logic state analyze.

Nov hewlet-packagev logic state analyser je stal 15.000 dolarjev, zato sem se pozanimal o ceni, in na presenečenje je njihov pa bil precej cenejši, stal je pičlih 3.000 dolarjev, tako da sem se takoj odločil za nakup in ga imam še zmeraj nekje spravljenega. 3000 dolarjev zato da sem lahko potem testiral program, ampak že samo to da lahko tako testiraš program je bilo vredno. Ta naprava je potem vedela točno, kje je program naslavljal pomnilnik, kaj je naslavljal v e-promu in kje točno je trenutno bil. In takrat se spomnim, da s sabo nisem imel dovolj gotovine, imel sem samo 1000 dolarjev, ker takrat sem rekel da ne grem v Ameriko, če mi ne dajo 1000 dolarjev za stroške v Ameriki. Karto pa so mi kupili. No, enostavno sem šel v banko z kreditno kartico in vzel 3000 dolarjev, niso nič komplicirali, tako da tistega, kako sem prišel do njega, ne bom nikoli pozabil.

In to je bil takrat edini način, kako ste lahko testirali?

To si v bistvu vedel dejansko, kako program teče, drugače prej nisi videl, lahko si samo sklepal, potem si pa gledal program zakaj ne dela, kje je napaka, in si moral razmišljati ali je bila kaka instrukcija napačna, ker tam si hitro se zmotil v assemblerju, zato je pa zelo pomembno, da je komentar bil napisan kaj naj program naredi, kakšen pogoj, kaj more biti v kakšnem akumulatorju, a in b. Ne vem sicer ali sta bila samo dva akumulatorja ali jih je bilo več? Sklad je še bil, pa take stvari in komentar je bil zelo pomemben, da potem ko si testiral, hitro ugotovil kje je koda napačna. Začuda tudi v Bell Telephone niso imeli tega, tako da ne vem točno kako so tam spremljali potek programa, vem pa, da je bil to zelo mukotrpen postopek. Lahko je na VAX-u ali pa na Decu delat glavne poslovne programe, pa v kakšnem višjem programskem jeziku so tudi tam delali, ne vem na SCALA ali kako je bila napisana, mogoče je bila tudi v assemblerju. Pascala takrat še ni bilo, BASIC je sicer bil, ampak ne tam, ne vem lahko da je bil FORTRAN ali pa kak IBM-ov visoko nivojski programski jezik.

Mi smo imeli takrat na avtomatiki samo en predmet, pol leta pri profesorju Hodžerju, Fortran. To je bilo vse od računalništva do avtomatike, mislim avtomatika je bila najbolj taka se pravi vsaj malo računalniška, čeprav takrat ni bilo nič drugega kot Fortran, pa se luknjane kartice so bile. Narediti si moral coding sheet, v fotranu, npr. neki integral, potem si to nesel v računalniški center, in si dobil nazaj listing (koda napisana v ćloveku berljivi obliki) in kartice. Tam so imeli IBM 1130, ta računalnik, je imel se mi zdi 30kb, manj kot potem prvi spektrumi. Tako da računalništvo je šlo blazno hitro naprej zaradi tehnologije. Potem so bili tudi operacijski sistemi, jaz vem da takrat smo imeli MS-DOS. Žnidaršiča poznata, Jonas. On je diske tihotapil in jih prodajal. Ko si ti kupil računalnik v tujini oni niso poznali šumnikov, in Jonas je tudi delal, jaz sem bil enkrat pri njemu in je imel cel kup računalniških knjig. On je zamenjal e-prom, tisti za karakterje in je not vgradil č, ž, š-je.

Seveda takrat ste se mogli kar znajti, zaradi težave pri pridobivanju delov.

Eni so se znašli, npr. uvozili so in tukaj prodali 3x dražje, saj delta je s tem služila, delta je to 5-krat dražje prodajala, pa ni bilo treba nič naredit, samo čez mejo spravit in dobiti kupca.

Prej ste omenili, da ste bili tudi vodja oddelka.

Oddelek za računalniški in tehnični, MICTAP mikroračunalniške in tehnične aplikacije, imam še vizitko tamle nekje.

Koliko inženirjev pa ste vodili?

To je bilo tako, da smo bolj po projektih šli skupaj, ker mi smo imeli oddelke za posamezne panoge, vem da je bila farmacija, pa tekstil, nekateri so se z grafiko ustvarjali npr. Zupek je bil tukaj. Tisti ki smo bili ves čas v MICTAP-u smo bili 3-je 4-je, potem pa, če je bil projekt, se je še kdo pridružil ali pa smo sodelovali med oddelki.

Kot že vemo, je Iskra Delta doživela hiter vzpon in potem ravno tako hiter padec, kaj so po vašem mnenju glavni dejavniki za tako hiter propad Iskra Delte?

Iz mojega vidika je eden razlogov to, da delta ni imela nikoli nobenih nepremičnin, celo računalnike je imel na reverz, oni so računalnik prodali, ga imeli v hiši in na njem delali. Delta ni imela nobene realne lastnine, potem ko smo šli mi s Parmove, torej inženirji in vodstvo smo šli tam na sejem v nastavitveni center. V glavnem pa je Delta začela z v investicijo za tovarno v Stegnjah, in takrat so se zadolžili, bila je verjetno tudi to posledica krize, saj ni bilo več tistih poslov, ne v Jugoslaviji niti v Rusiji, Kitajski. Na primer, to sedaj nima veze z Delto, ampak tele ostiloscopi, od HP neki specialni ostiloscopi, jih je Iskra, ko je že bila neka druga Iskra Standart, jih je uvažala in prodajala Rusom, pa jih ne bi smeli, takrat si rabil dovoljenje od Ameriške vlade, da lahko uvažaš. npr. Metaconta 10C v Moskvi nisi smel, to je bilo vse pod kontrolo, oni so pa to vseeno prodajali Rusom brez zadržkov, in ko je bila Izraelsko Arabska vojna, so Arabci Izralce skoraj porinili nazaj, ampak potem so izraelci prišli do Suaškega prekopa in so bili tam neki raketni sistemi, jaz sem pa to služil v vojski na tistih sistemih. Nekaj teh raketnih sistemov so zaplenili in v teh kabinah so prišli do teh osciloscopov in so ugotovili, od kje so jih rusi dobili. Ne vem to mogoče drugi bolj vedo, ampak takrat ni bilo nobenega resnega posla več, mi smo šli takrat v nastavitveni center, kjer je zdaj neki hotelček. Kako in kaj je bil razlog, ali so takrat že šli v stečaj ne vem, res ne vem to morajo drugi vedet. Sam sem odšel, ker ni bilo več nobenega resnega dela. Pa v bistvu sem ga polomil, ker če bi ostal, takrat ko je delta propadla bi dobil odpravnino

Koliko časa pred tem ste pa odšli?

Ne vem, se mi zdi leto ali dve, to bi moral zdaj točno vedeti, kdaj so propadli, ker zase vem kdaj sem šel preč, potem je bilo konec 80 let, politična situacija v jugoslaviji se je poslabšala, potem ni bilo več tistega lahkega zaslužka, jaz sem v tistih letih ko sem bil na svoje, sem bil kot neki svetovalec jugoslovansko elektro gospodarstvo, ko so hoteli kupiti od Američanov oz. ne Američanov, glavni konzultanti za ta UEL so bili Američani, za cel sistem koncepirat, jaz sem bil pa na področju komunikacij, in je bila takrat ideja, da bi vse elektromagnetske sisteme Jugoslavije, vse elektrarne vse razdelilne naprave združili v enoten sistem in smo hodili v Beograd, Sarajevo, Zagreb. Ampak do tega potem ni nikoli prišlo.