Povzetek: Štefan Urankar
Gospod Urankar vidi kot začetek resnega razvoja računalništva na slovenskem leto 1972, čas razvoja Intel-ovega mikroprocesorja 8008, ki je prvi 8-bitni mikroprocesor (leto prej je bil razvit 4004 4-bitni mikroprocesor). V tem času smo v Sloveniji že imeli nekaj računalnikov, ki so se uporabljali v poslovne namene, spomni se tudi računalnika na fakulteti za elektrotehniko, ki se je uporabljal za poučevalne (učili so se Fortran-visokonivojski programski jezik) in znanstvene namene.
Sodeloval je pri razvoju računalnikov za telefonske centrale, te so se za razliko od običajnih računalnikov morali odzvati v realnem času, odziv je pomenil vzpostavitev svoje vloge in telefonske zveze. Takim računalnikom pravimo procesni računalniki. V Kranj je tehnologija prišla, ko je okrog 1972 leta Iskra Kranj pridobila licenco za telefonsko avtomatsko centralo Metaconta 10C iz Belgije. Tja je Iskra poslala tudi svoje delavce na izobraževanje, ti pa so nazaj prinesli potrebno znanje. Postaje so bile krmiljene z 16-bitnimi mini računalniki ITT 2600 za manjše centrale in 32-bitnimi ITT 3200 za večje. Te računalnike se je počasi začelo posodabljati, core memory je dobil pomnilniško memorijo, pridobili so tudi disk, V/I enota je postala monitor z tipkovnico, kartica ni bila več potrebna in še precej malenkosti.
Kot štipendist je delal v Iskri pod vodstvom Andreja Uratnika, ki je dobro poznal oba računalnika v uporabi in je ena prvih oseb, ki se je poglobljeno začela ukvarjati z računalništvom v Sloveniji. Kot predlog diplome mu je Uratnik predlagal naj razmišlja o mikroračunalniku na bazi mikroprocesorja, v pomoč pa je bila tudi literatura o Intel 8080 mikroprocesorju, ki jo je par mesecev prej prinesel iz Amerike. V tem času je že tekel razvoj naročniške centrale, krmiljena z nekim avtomatom, ki so ga razvijali pri profesorju Virantu. Ta avtomat lahko štejemo kot neke vrste doma izdelani in programirani mikroračunalnik z disketnimi diski, a se je kmalu porodila ideja da bi izdelali mikroračunalnik na osnovi komercialnega mikroprocesorja, za do 100 naročnikov. Po diplomi je moral gospod v vojsko, vmes pa se je Iskra okrepila z Janezom Kožuhom. Ko se je vrnil iz vojske je bila ideja o računalniku že dovolj zrela, tako da je dobil nalogo razvoja mikroračunalnika za telefonsko centralo. Iskra je v tem času že organizirala svojo enoto za računalnke, kjer so najprej v skupnih prostorih bili tako čisto računalniški del in del za telefonske centrale, prav tako pa se je Iskra odločila za mikroprocesor Motorola 6800, čeprav so prej razmišljali o Intelu. 1978-leta je bila ustanovljen TOZD (temeljna organizacija združenega dela), za razvoj in proizvodnjo mikroračunalnika. Oddelek ta telefonske centrale pa je postal TOZD telematika, prej omenjena centrala za 100 naročnikov, se je preuredila tako da je bila distribuirana z večimi centralami, ki so med sabo komunicirale. Te mikroračunalniki TK6800(telekomunikacijski) so za centrale imeli težke zahteve glede zanesljivosti. Bili so mini računalniki, opremljeni z kvalitetno kontrolo na naslovnem in podatkovnem vodilu, pa tudi korekcijo napak so že imeli. Bil je sestavljen iz več plošč, centralna plošča je imela ROM(read-only memmory), ter vodilo, na drugih ploščah pa je bil ROM oziroma EPROM(erasable programmable read-only memory) za program, pa statični in dinamični RAM. Ker so morale telefonske centrale preverjati kakovost prenosa podatkov, so imele tudi paritetno kontrolo, kar pomeni da so poleg 8-podatkovnih bitov imeli še en dodaten bit za kontrolo kvalitete. Polege tega pa so dodali na RAM-u še več bitov, za error detection(zazavanje napak) in error correction(odpravljanje napak), to je bil poseben čip, s katerim so ugotovili napako. V primeru da je bila napaka le ena, so jo znali ugotoviti in popraviti, če pa so bile dve pa so jih lahko le odkrili. Poleg tega so dodali še nekaj prekinitev, ki jim je omogočala lažjo diagnostiko. Kasneje je bil velik napredek, ko je bila dodana konzola z terminalom, ki je znala slediti programu, ga posneti v posebeno memorijo in iz tam analizirati. To je pomenilo, da programa ni bilo treba ustaviti, za anazli problema, kar je bilo za procesne računalnike izjemnega pomena. To je bil zahteven projekt, ki je zahteval veliko inženirjev na softwarskem delu, na hardwarskem pa nekoliko manj. Ko je Andrej Uratnik šel voditi računalniški del, je njegovo mesto zasedel Janez Stare in v tistem času je bilo okoli 5-6 inženirjev, ki se je počasi razširilo. Kasneje je g. Urankar prevzel tudi vlogo vodja hardwarskega oddelka in je imel pod svojim vodstvom okoli 9 inženirjev V nadaljevanju so razvijali 16-bitni računalnik v sodelovanju z Iskra TOZD računalniki, saj so si želeli narediti splošen računalnik, ki bi obvladal tudi zahteve telefonski central, a žal je pri tem računalniko prišlo le to prototipne faze, saj se je 8-bitni tako dolgo obdržal, 16 bitni pa tako dolgo razvijal, da je bilo v času ko bi prišlo do zamenjave, že aktualen 32-bitni računalnik. 8-bitni računalniki, so se v veliki meri prodajali po Rusiji, nekaj tudi V Turčiji pa seveda v Sloveniji in Jugoslaviji. Na njem se je izvedlo tudi cel kup optimizacij in minimizacij, saj je bilo treba cenovno to zmanjšati, prav tako pa so se zmanjšale zahtevnosti za telefonsko centralo.
Gospod Urankar za hitri padec Iskre vidi razlog v padcu embarga in izgubi tržnega primata na Jugoslovanskem trgu, saj je kar naenkrat morala konkurirati z zunanjimi proizvajalci, hkrati pa se je razvoj hardware-a tako pospešil, da Iskra ni morala več dohajati konkurence.
Celoten intervju je na voljo tukaj.