Pogovor: Nikolaj Zimic

Kakšno vlogo ste imeli v slovenski računalniški industriji? Vemo, da ste delali na razvoju Dialoga, kaj natančno je bila vaša naloga?

V tistih časih se je začel, kot izredno cenen računalnik, pojavljati recimo Sinclair ZX80, začeli pa so se pojavljati osebni računalniki, kot sta bila Apple in Radio Shack TRS. To so bili računalniki, ki si jih je lahko privoščil posameznik za domačo uporabo. Prišli smo v dobo, ko so se pojavili mikroprocesorji, na osnovi katerih so potem začeli izdelovati računalnike. Tak je bil recimo Partner Iskra Delte, katerega težava pa je bila izredno visoka cena. Ta je omogočal tudi priključitev na televizor, imel je disketni pogon, medtem ko, recimo Sinclair ZX80 tega ni omogočal, imel je shranjevanje podatkov na kasetarje, ki so bili svoje čase zelo razširjeni. Zaradi pojave mikroprocesorjev kot čipov, se je sploh pojavila možnost izdelati računalnik za domačo uporabo, ki bi bil cenovno ugoden. Mi smo takrat, v našem laboratoriju na takratni Fakulteti za elektrotehniko pod vodstvom profesorja Viranta, začeli z razvojem cenenega osebnega računalnika za naročnika Gorenje. Ideja je bila izdelati računalnik, ki bi bil poceni in primeren za širše množice. Z razvojem smo šli od čistega začetka, razvili smo celoten računalnik, operacijski sistem, ki je podoben takratnemu CPM in interpreter Basic.

Na kakšen način ste sploh prišli na ta projekt? Ste na tem projektu delali kot študent ali ste bili redno zaposlen?

Ko so se začeli pogovori glede projekta, sem bil še študent, nato sem bil zaposlen v laboratoriju kot stažist in kasneje kot asistent. Jaz sem začel v laboratorij zahajati že prej, saj sva se profesorjem Virantom nekako našla. Kasneje, ko je projekt dejansko zaživel, pa je profesor Virant vabil študente k sodelovanju. Tako se nam je priključilo še nekaj študentov, ki so sodelovali v laboratoriju in pri nas delali diplome ali magisterije.

Koliko vas je na projektu sodelovalo?

Profesor Virant je vodil projekt, ostali kolegi iz fakultete pa so sodelovali. Recimo profesor Rajič, ki je spadal v Laboratorij za mikroelektroniko, zunanji sodelavci matematiki, recimo Borut Jurčič in Tomo Žitko. Potem pa smo sodelovali še tisti, ki smo bili zaposleni v laboratoriju, recimo Ivan Pepelnjak, Marjan Bradeško, Tomi Zebič, kasneje je prišel tudi Miha Mraz, za katerega pa ne vem, če je sodeloval na tem projektu, saj se je laboratoriju pridružil kasneje. Skupina je bila v največjem zagonu projekta kar velika.

Koliko časa ste razvijali?

Projekt je bil sorazmerno velik, saj smo razvili vse od strojne do programske opreme. Razvoj je potekal nekaj let. Z Gorenjem smo kasneje delali še na drugih projektih, tako da je sodelovanje trajalo kar nekaj časa. To se je dogajalo okrog leta 1985.

Kakšna je bila vaša vloga pri tem razvoju? Ste delali bolj na razvoju hardware-a ali software-a?

Jaz sem razvijal bolj hardware in sistemske gonilnike oz. driverje, ki je bil tudi največji del projekta. Druga skupina, kjer so sodelovali tudi kolegi matematiki, pa je razvijala interpreter Basic.

Se je ta model računalnika kasneje tudi prodajal? Ali slučajno veste, koliko je bilo prodanih?

Stvar je bila v temu, da je bil naš računalnik po zmogljivostih izredno podoben Partnerju Iskra Delte. Ko se je nato Gorenje iz političnih razlogov združilo z Iskra Delto, se je cel projekt ustavil. Mogoče še to, Gorenje je predtem delalo terminale. To so bili Paka terminali, ki so doživeli izreden uspeh, predvsem zaradi dejstva, da je bilo tržišče takrat sorazmerno zaprto proti zahodu, oni pa so tako prodajali terminale tako rekoč celotni bivši Jugoslaviji in vzhodnim državam. Gorenje je tako doseglo zelo velik uspeh na področju terminalov, ki so jih izdelovali tudi za Iskra Delto, zato so se odločili še za razvoj računalnika. Žal pa ta računalnik ni šel nikoli v večjo serijsko proizvodnjo. Po mojih ocenah so jih izdelali okrog 100, uporabljali pa so jih v Gorenju za interne potrebe.

Na kakšne težave ste naleteli pri razvoju? Kaj je predstavljalo največjo težavo?

Veliko je manjših težav, ki pa smo jih sproti rešili, kakšnih večjih se ne spominjam. To je bila tehnologija, ki se je takrat ravno začela pojavljati, tako da zaradi dostopa do materiala nismo imeli.

Katere tehnologije oziroma programske jezike ste uporabljali pri razvoju?

Osnova je bil ZiLOG-ov procesor Z80, ki je bil nadgradnja Intel-ovega 8080. Ta spada med prve 8-bitne procesorje, takrat se je pojavila tudi Motorola 6800. Vse pa smo programirali v Assembler-ju.

Od kje pa ste vi tekom razvija dobivali strojno opremo?

Večinoma nam je komponente dobavljalo Gorenje. Za te komponente ni bilo nobenih težav v smislu kakšnega embarga. Mi smo povedali, kaj potrebujemo in oni so te komponente po svojih kanalih dobili. Medtem ko so bile določene komponente, ki jih je Iskra Delta uvažala za svoje večje računalnike, pod embargom in so bile njihove težave spet drugačne. Tudi, ko je Iskra Delta podpisovala pogodbo s PDP-jem in še nekim drugim podjetjem, so bili dejansko bistveno večji od ameriškega partnerja. Ampak potem so se stvari takoj obrnile.

Kakšno je bilo razmerje slovenskih in tujih komponent?

Tiskano vezje in tipkovnica sta bila v celoti slovenska, prav tako tudi določene pasivne komponente. Integrirana vezja so bila uvožena. Tudi v Sloveniji je bilo nekaj industrije mikroelektronike, pri vhodu (op. vhodu na Fakulteto za računalništvo in informatiko na Večni poti 113, Ljubljana) desno recimo stoji naprava za izdelovanje čipov, ki je bila uporabljena na Fakulteti za elektrotehniko v laboratoriju za mikroelektroniko. Vendar so z njo večinoma izdelovali specialne čipe za vojsko. V začetku tudi ni bilo toliko skrivanja informacij. Takrat ni bilo interneta in če si želel pridobiti neko informacijo, si moral kontaktirati izdelovalca, ki ti je poslal priročnik, v katerem si potem poiskal željene podatke. Brali smo revije v knjižnicah in hodili na sejme, da smo dobili razne priročnike in kataloge ter tako dobili ideje. Če želiš danes narediti neko vezje, na svetovnem spletu gotovo najdeš nekoga, ki je že izdelal nekaj podobnega. Zato so sedaj določene stvari lažje, ker imate boljše dostop do informacij. Takrat je pa bil dostop do informacij bistveno težji in zato smo več časa porabili za reševanje manjših težav, sam nisi imel možnosti videti, če je že kdo drug naletel na podoben problem.

V literaturi je moč zaslediti, da bili trije modeli teh računalnikov. So dejansko bili trije modeli ali so bili to le načrti?

Bile so različne verzije računalnika, en je bil samo v ROM-u, potem je bila verzija z disketami, kasneje pa tudi z diski. Jaz nikoli nisem imel vpogleda v dogajanje na drugi strani oziroma kaj delajo v Gorenju in kakšne serije so naredili, saj nismo dobivali povratnih informacij. Bili smo razvijalci, zanimala nas je tehnika, ne proizvodnja in prodaja.

Se pravi, po razvoju niste več spremljali projekta? Ne, saj to ni bil naš posel in nas niti ni zanimalo. Ko so se pojavili kakšni problemi, smo se pojavili. Sejmi elektronike so bili v Sloveniji takrat sorazmerno močni, tako da je bil ta računalnik tudi predstavljen na vseh teh sejmih. Gorenje je takrat v to vlagalo tudi sorazmerno veliko energije.

Sodeč po dokumentaciji se je vmes zgodil vsaj en »re-design«? Če prav razumem, ste vmes dodali možnost grafike, ki je na začetku ni bilo?

Na začetku smo imeli grafiko narejeno z običajnimi, klasičnimi vezji. Potem pa smo dodali integrirano vezje, bilo že grafični kontroler. Tehnologija se je takrat sorazmerno hitro spreminjala in ko je prišlo novo vezje, je že omogočalo toliko več, da si lahko z njim naredil tudi korak naprej v integraciji.

Je bila razširitev spomina tudi ena izmed revizij?

Pomnilnik je bil omejen na 64kB. Kot se spomnim, je bilo tako že na začetku in mislim, da ni bilo narejenega modela z manj kot 64kB.

Več pa ja? Preko bank?

Preko bank ja, ampak ko smo iskali možnosti za spremembe, so se pojavili tudi problemi programske opreme. Če veste, kako je bila narejena programska oprema, je banke izredno težko uporabljati, če operacijski sistem, v tem primeru CPM, tega ne podpira. Če pogledate moderne operacijske sisteme, ki podpirajo banke, ni težav zaradi uporabe veliko pomnilnika. Tam pa si dejansko lahko naredil banko, ampak si za to potreboval namensko programsko opremo. Dejansko je CMP verzije 3 podpiral del tega, vendar se je ta razvoj hitro končal, ko je na trg prišel IBM s svojim računalnikom. Oni so imeli računalnike z močnejšim procesorjem, imeli so že 16-bitni procesor in ko IBM postavi neke standarde, to velja.

V reviji Informatika sem našel še dva članka, ki govorita o razvoju nekega alternativnega operacijskega sistema za dialog, ki je bil bolj podoben Unix-u.

Poskušali smo, ampak potem smo potem odločili za prilagojen CPM. Komade so bile podobne Unix-ovim, ampak diskovni sistem pa je bil CPM-ov. Morate pa vedeti, da so bili takratni Unix-ovi računalniki sorazmerno šibki. Največja težava takrat je bila, da nismo imeli dovolj informacij. Potem so bili računalniki črne škatle, saj nisi vedel, kaj je v njih, ker priročnik ni bil dosegljiv. Ker so bili dragi, nihče ni dovolil, da bi jih razstavili in pogledali komponente. Tisti, ki so ga plačali oziroma uporabljali v službi, niso pustili nikogar zraven, saj so se bali, da bi šlo kaj narobe.

Prej ste omenili še računalnik profesorja Orla. Kakšen je izvor tega računalnika?

Poleg razvoja, ki smo ga delali za Gorenje, je bilo par kolegov, ki so si sestavili računalnik zase. Ta »računalnik zase« se je potem nekoliko razširil in je bilo narejenih kakšnih 10 primerkov. Kolegi so naredili tiskana vezja, nanje pa smo instalirali CPM operacijski sistem. Zaradi tega operacijskega sistema se je na njih lahko uporabljala tudi programska oprema Partnerja. Takrat so se pojavili tudi modemi, da si se lahko priključil na drug računalnik, internet pa se je pojavil kasneje.

Na začetku smo dobili informacijo, da je bil ta računalnik prototip Dialoga. Ne, to je bila paralelna pot. Čipi so bili takrat lahko dosegljivi, tiskana vezja so se sicer risala na roke, ampak če si imel malo dobre volje, si to lahko naredil. Procesorji, ki smo jih uporabljali, so se že dobro opisovali v poljudnih revijah. Razvoj tistega računalnika je bila torej neka svoja pot. Disketni sistem je enak, ker sem ga jaz prenesel tudi na ta računalnik. Disketni format je bil prilagojen pogonu, takrat smo uporabljali Tiko-ve pogone, mislim, da je bilo 80 sledi, sektorji so bili veliki 1kB, kontroler pa se je dalo dokaj enostavno sprogramirati. Sprogramiral si svoj format in mi smo naredili format, ki je bil najbolj učinkovit glede na velikost diskete, ki je bila, če se prav spomnim, velika 80kB. Če si začel z razvojem eno leto kasneje, si imel na razpolago pogone, ki so bili že veliko boljši. Obstajali pa sta dve vrsti teh pogonov, eno je bil 80kB, drug pa mislim da 1,2MB. Ta drugi je bil drugačen magnetni medij in si potreboval drugačen pogon.

Ste imeli, glede na to, da ste razvijali računalnik za »domačo rabo«, veliko konkurence?

Ne da bi vedel. Takrat je Iskra Delta ponujala računalnike visokega cenovnega razreda, mi pa smo šli na nižji nivo. V tistem času razvoja ni bilo konkurence, razen nekaterih posameznikih, ki so razvijali računalnike za lastno uporabo. V sosednjem laboratoriju je bilo par zanesenjakov, ki so po svoje naredili računalnik, tak je bil recimo profesor Orel.

So se v času vašega razvoja razvijal še kakšen podoben računalnik? Kakšne so bile prednosti in slabosti vašega računalnika?

Stvari so se takrat izredno hitro razvijale. Nekaj let kasneje sta na trg prišla Intel 8086 in 8088, kar je pomenilo ili začetki PC-ja. Ko je IBM prišel na trg s svojim računalnikom oziroma s svojim sistemom, so s tem postavili nek de-facto standard za vse ostale. Drugi računalniki, zgrajeni na drugih procesorji, kot je Z8080, so šli zato počasi v zaton.

Prej ste omenili, da so se uporabljali te računalniki večinoma v Gorenju za interno uporabo. Na katerih področjih pa?

Vnašanje in pisanje besedil. Oni so izdelali »ničelno« serijo teh računalnikov in kolikor so jih naredili, so jih uporabili.

Se mogoče spomnite kakšne zanimive anekdote, ki se vam je zgodila med razvojem? Kakšna stvar, ki vas je presenetila?

Zanimiv dogodek je bil, ko so prišli obiskovalci v laboratorij po določene informacije. Bili smo sorazmerna mlada skupina razvijalcev, zato so se za informacije kar avtomatsko obrnili k profesorju Pipanu, ki je bil starejši. Dejansko sploh niso pomislili, da sem bil jaz, čeprav sem bil mlajši, tisti, ki imam te informacije. Razlika v letih je bila namreč velika, mi smo bili zaposleni z ravnokar končano fakulteto, profesorji so pa bolj nadzirali in upravljali celoten projekt. »Hands on« smo delali mlajši, probleme pa smo reševali skupaj.

To so bili časi Iskra Delte. Vemo, da je bil razvoj Iskra Delte ekstremno hiter, tako kot tudi njen propad. Kako se spominjate teh časov? Zgodbe v medijih, intervjuji govorijo vsak malce drugačno zgodbo.

To so bili časi, ko smo bili pripadniki vzhodnega bloka. Računalništvo je bilo v zagonu. Spomnim se, ko so prišli na trg mikroprocesorji in je recimo Intelov 8080 stal nekaj 100€. Za čip, ki je sorazmerno primitiven, so bile cene izredno visoke, ampak so izredno hitro tudi padale. Razvoj, sploh na zahodu je bil izredno hiter, Iskra Delta je bila pa tista, ki je to tehnologijo dejansko spravljala za vzhod. Naredili so nek svoj razvoj, ker pa je bilo tržišče zaprto so enostavno dosegli zelo visoke cene. Spomnim se tudi, da je bil recimo terminal Paka, ki sem ga prej omenil, proti zahodnim izredno drag. Če primerjamo material, iz katerega je bil sestavljen proti končni ceni, je bil dobiček izredno visok. Iskra Delta je, po mojem mnenju, na tej razliki tudi živela. Ker mi smo bili, v primerjavi z drugimi vzhodnimi državami, sorazmerno odprti proti zahodu, smo bili nekako most med obema blokoma.