Povzetek: Dušan Kodek

Vse se je začelo okrog leta 1976. Takrat se je v tedanji Iskri Elektromehanika Kranj (kasneje Tozd Računalniki) pojavila ideja, da bi izdelali računalniški sistem, ki bi se serijsko proizvajal in prodajal. Sistem smo razvijali v Iskri in na Fakulteti za elektrotehniko, izdelali načrte in prototipe, plošče tiskanega vezja so izdelovali v Iskri. Leta 1977 je bil tako narejen že prvi prototip, nato pa je bilo pod imenom Iskradata 1680 v naslednjih letih izdelanih in prodanih okrog 200 računalnikov. Po mojem mnenju je bil to prvi in najpomembnejši računalnik, ki je bil v celoti razvit in izdelan v Sloveniji. Zdi se mi tudi, da v tistem času noben drug ni bil prodan v takem številu. Uporabljali smo ga tudi za športna tekmovanja, recimo za prenose smučarskih skokov iz Planice.

Računalnik Iskradata 1680 je bil narejen modularno, z dvema disketnima enotama. Imel je 15 prostorov za kartice, V/I priključke, modem, časovno vezje. Posebnost je bila zelo dober zaslonski urejevalnik besedila in interpreter za programski jezik Basic. Operacijski sistem je bil podoben kasnejšemu Microsoftovemu DOS-u, imenoval se je IDOS. Bil je pravzaprav predelava operacijskega sistema razvojnega sistema ameriškega podjetja AMI. Zaradi povsem drugačnega hardware-a je bilo potrebnih kar veliko sprememb. Ker je imela Iskra pogodbo s podjetjem AMI, ki je bil takrat licenčni proizvajalec Motorolinih procesorjev, smo uporabili njihov procesor, saj je bil lahko dostopen. Osnovna ideja je bila sicer, da bi ljudje lahko ta računalnik uporabljali tudi kot razvojni sistem, torej ne samo za obstoječe aplikacije, ampak da bi lahko razvijali svoje strojne in programske rešitve.

Ko je bil Iskradata 1680 že razvit in se je pričenjala proizvodnja, se je zgodilo nekaj nenavadnega. Preko Iskrine nemške podružnice Iskra Frankfurt je prišel slovenski inženir, ki je delal v Nemčiji, da bo vodil razvoj novega računalnika. Kot smo kasneje videli tedanje visoko vodstvo Iskre v Ljubljani sploh ni verjelo, da so v Kranju sposobni delati računalnike. Želeli so, da se preneha z delom na Iskradata 1680, ki si ga do takrat sicer niso nikoli ogledali, in naj se začne nov razvoj. Gospod iz Nemčije je bil presenečen, ko je videl, da računalnik že obstaja. V Iskri Frankfurt so mu namreč povedali, da pri nas nihče nič ne zna. Po večmesečnih protestih in prepirih se je zgodba končala in Iskradata 1680 je ostal. Celotno dogajanje pa veliko pove o tedanjem stanju duha v Sloveniji. Vodilni preprosto niso verjeli v domače znanje, čeprav so o njegovi pomembnosti pogosto govorili.

Primerov uporabe Iskradata 1680 je bilo v tistem času veliko. Omenim naj enega. Fakulteta je takrat imela pogodbe z različnimi podjetji, tudi s Plamo Podgrad, kjer so izdelovali galvanske linije. V galvanski liniji se kovinski izdelke pomakajo razne v kemikalije. Za vodenje premika teh izdelkov in trajanje potapljanja izdelkov je računalnik idealna naprava. Seveda je potrebna še druga oprema, npr. elektromotorji in veliko mehanike, kar so delali v Plami. Na fakulteti smo razvili nekaj dodatne elektronike in predvsem programe, ki so določali premikanje izdelkov sem ter tja in njihovo spuščanje v izbrano kemikalijo. Delovanje smo preizkusili v laboratoriju in v Plami, kjer je vse delovalo brezhibno. Pri prvi postavitvi linije v neki tovarni pa so se pojavile težave. Na začetku je sistem lepo deloval, potem pa se je kar naenkrat ustavil. To se je zgodilo še večkrat, včasih po več urah pravilnega delovanja, včasih na vsakih nekaj minut. Po dolgotrajnem iskanju razloga za ta problem, smo odkrili, da je v sosednjem prostoru stiskalnica, skozi katero je ob vklopu stekel močan tok, kar je povzročilo električne impulze na napajalni napetosti. Ti impulzi so zmedli računalnik, ki ga je bilo potrebno vsakič ročno ponovno zagnati. Če bi se to zgodilo danes, bi enostavno uporabili UPS, ampak takrat jih ni bilo mogoče dobiti. Morali smo razviti posebne filtre, ki so rešili problem. Ta primer kaže kako velika je razlika med uporabo računalnika v laboratoriju ali pisarni in v industrijskem okolju.

Z napredkom v tehnologiji je Iskradata 1680 počasi postajal zastarel. Na fakulteti smo ga sicer kot razvojni sistem uporabljali do začetka 1990-tih, ker smo imeli zanj razvitih veliko orodij. Seveda smo vedeli, da je njegov čas minil. V Iskri Tozd Računalniki se je zato leta 1982 pričel razvoj novega bolj zmogljivega računalnika, ki je kasneje dobil ime Triglav. V razvoj so bili vključeni tudi oblikovalci, ki so ustvarili prototipe zelo privlačno obliko. Vsi smo bili navdušeni nad njim. Potem pa je prišla politična odločitev o združitvi Iskra Tozd računalniki in Elektrotehne d.o. Delta v novo podjetje Iskra Delta. Podjetje Elektrotehna Delta je bilo zastopnik za uvoz računalnikov ameriškega podjetja DEC (Digital Equipment Corporation) in jih je pri nas prodajalo po veliko višji ceni. Vsi smo vedeli, da ustanovitev Iskre Delta pomeni konec Triglava. Do proizvodnje ni nikoli prišlo, čeprav so Triglav v medijih pogosto omenjali in ga celo razstavljali na sejmih. V najmanj enem primeru sem sam videl, da je bilo razstavljen brez vsake elektronike, kar se navzven seveda ni videlo. Namesto Triglava so leta 1983 začeli izdelovati računalnik Partner, ki je bil po zmogljivosti podoben Iskradata 1680 in enako zastarel, vendar po velikosti dosti manjši.

Kakšno je bilo stanje takrat si danes težko prestavljamo. Sprejet je bil celo zakon, ki je Iskri Delta dal monopol na področju prodaje računalnikov. Če je npr. kdo hotel uvoziti nek računalnik, je moral dobiti soglasje od Iskre Delta. Pri prodaji DECovih računalnikov, to so bili prevsem miniračunalniki serije PDP-11, so te pogosto označevali kot lasten proizvod! V resnici so spremenili kakšno malenkost in nato na računalnik nalepili svojo nalepko. To škodljivo, da ne rečem noro stanje je trajalo do leta 1988, ko je Iskra Delta končno propadla.

Zanimiva prigoda z Iskra Delto se nam je zgodila leta 1983 v času, ko so prodajali računalnik Partner. Izkoristili so svoj položaj na trgu in pri nakupu tega računalnika je moral vsak kupec podpisati, da bo uporabljal le aplikacijo, ki je bila že predhodno naložena na računalniku. Narejen je bil z operacijskim sistemom CPM, ki je bil zelo podoben IDOS-u. Vstop v CPM je bil zaklenjen, dostopna je bila le aplikacija. Takrat smo tudi na fakulteti kupili dva, saj drugih nismo mogli kupiti. Nato pa je nekdo čisto po nesreči ugotovil, da sistem, če pustiš odprta vratca za diskete in prižgeš računalnik, skoči sam v CPM. Potem se je dalo delati vse, kar naj bi bilo drugače zaklenjeno in študenti so lahko pisali programe. Ko pa so na Iskra Delti to ugotovili, so se začeli sklicevati na papir, ki smo ga podpisali ob nakupu. Grozili so nam celo s tožbo vendar do tega ni prišlo.

To so bili sicer res čudni časi. Ko smo na fakulteti izdelovali računalnike, smo morali po čipe hoditi v tujino, največ v München. Pri tem so nam najprej težave delali Nemci, ki niso pustili izvažati določenih vrst izdelkov, potem pa še na naši meji, saj so hoteli, da plačujemo carino zanje. K sreči so bili čipi majhni in smo jih lahko skrivali v žepih. Takrat je bilo po uradni poti zelo težko uvažati, ni bilo deviz. Marsičesa pa iz zahoda tudi niso dovolili izvoziti, saj je bila Jugoslavija komunistična država. Za bolj zahtevne izdelke, npr. trdi disk, je bilo potrebno imeti t.i. »end use certificate«, ki pa ga je bilo skoraj nemogoče dobiti. To je imelo velik vpliv na cene, pri nas so bile praviloma nekajkrat višje kot v Ameriki ali Nemčiji.

Ko gledam nazaj vidim, da proizvodnja računalnikov v Sloveniji, in tudi v večini drugih držav, pravzaprav ni imela nobene prihodnosti. Ko je leta 1981 prišel na trg prvi IBM PC, se je računalniški svet pričel hitro spreminjati. V kratkem času je v ZDA propadla večina podjetij, ki so izdelovala majhne računalnike. Za podjetja kot so Commodore, Cromemco, Digital Research, Sinclair, MITS, ki smo jih takrat poznali vsi, danes ne ve skoraj nihče. Edina izjema je Apple, ki ima še vedno približno 12% delež na računalniškem trgu. Vse ostalo so seveda proizvajalci PC-jev, ki jih je veliko. Zmogljivost današnjih PC je v primerjavi s tistimi iz leta 1981 skoraj neverjetna, njihova cena pa smešno nizka. Pojav mikroprocesorjev leta 1971 je sprožil nekakšno romantično obdobje v razvoju, ki je omogočilo množično uporabo računalnikov, kar si pred tem nismo niti predstavljali. Taka obdobja nikoli ne trajajo dolgo in rečem lahko samo naslednje: kljub vsemu je bilo lepo, dokler je trajalo.