Povzetek: Dušan Kegl Šalehar
G. Šalehar se je že pred zaposlitvijo v Delti ukvarjal z mikroračunalniki. Zaposlen je bil ja Jožefu štefanu, kasneje v Iskri Telematiki v razvoju digitalnih central na osnovi Motorolinega 8–bitnega računalnika (hišne centrale za konverzijo govora v digitalno obliko in nato zopet nazaj). Ker je imel s Telematiko težave, saj jim je dokazal da v 8-bitnih procesorjih ni prihodnosti, firma pa se ni bila pripravljena posodobiti. Takrat je dobil dve ponudbi za zaposlite. Eno iz Delte, drugo pa iz HP zastopstva. Pri tem ga je profesor Železnikar zvabil v Delto z vizijo razvoja mikroračunalništva.
Na Delto je prišel nekje v osemdesetih letih, kjer so hitro dobili nalogo razvoja računalnika. Ker se je pred tem že ukvarjal z DRDoS-om, Intelovimi čipi in podobno, so se odločili za razvoj 16-bitnega mikroračunalniške plošče kompatibilne z DRDoS om, DRDoS rešitvami in Word procesor tabelami. Pri temu so v ekipo sprejeli še 4 ključne člane: Drago Novak, Marko Kovačevič, Hađija in Borut Kastelic. Sledila je naloga priprave mikroračunalnika za Interbiro Zagreb, s katerim bi predstavili vse svoje dosedanje dosežke. Računalnik je baziral na Deltinih VT100 monitorjih, ki so jih imeli na razpolago. Monitorji so imeli ob strani še dovolj prostora, da so lahko privili matično ploščo in elemente periferije. Razvoj plošče je bil pod vodstvom Marka Kovačeviča. G. Šalehar se natančnih podatkov plošče ne spomni, zdi pa se mu, da naj bi vključevala 64 kb pomnilnika in 286 MHz procesor. Zraven so dodali še dva 5 inčna floppy diska (za tiste čase revolucionarna tehnologija). Plošče naj bi imele 18 layerjev, bile so tudi dovolj majhne in težavne za proizvodnjo, izdeloval pa jih je Ilveti, vojni oddelek. Po predstavitvi prototipa na Interbiroju se je projekt izkazal kot zelo uspešen, zato je razvojna ekipa s strani direktorja Škrubeja dobila zeleno luč in proste roke za nadaljnji razvoj Partnerja. Računalnik so razvijali naprej, lotili so se detajlov, izdelali še novo prikladno ohišje, sistem pa je ostal namenoma na bazi DRDoS-a v izogib licenčnih problemov z Microsoftom. G. Šaleharjev je omenil, da je napisal še makro križne zbirnike. Ob teh je nastal še program, ki je znal brati strojno koto in izdelovati asemblersko kodo (in obratno). V temu času so v partnerja vgradili še Winchester disk, prilagodili BIOS in podobno. Prva močnejša proizvodnja za dele Partnerja je bila locirana v Šentjakobu, Rožna Dolina, Avstrija. Bistvo firme je bila vmesna povezava med Ameriko in Jugoslavijo, skozi to pa je šel bolj ali manj ves uvoz sestavnih delov Deltinih VAX računalnikov. G. Šalehar je omenil še težave s katerimi se je srečevala nabavna služba delte. Uvoz v tistih časih je bil centraliziran skozi Beograd, nabavnih deviz niso imeli, za vsak nakup pa so morali pridobiti dovoljenje v Beogradu. Takšne dobave bi lahko trajale od pol do celo enega leta. Ekipi je na srečo dobav uspevala tako, da so razvojne ekipe pravočasno dobivale material. Ko so z razvojno ekipo zaključili vse osnovne lastnosti Partnerja so projekt predali drugi razvojni ekipi, sami pa so se lotili naslednjega projekta. Sami se po temu s Partnerjem niso več ukvarjali, le morebitne optimizacije BIOS-a tu in tam. Pod vodstvom prof. Železnikarja je padla ideja za naslednji projekt, razvoj 16-bit multiprocesorskega računalnika. Nekje v temu času so se združili še z podjetjem Iskra, katero je razvijalo področje 6800 procesorja. Tako so se dogovorili, da bodo vsi računalniki delovali na podoben princip, uporabili bodo skupne vire – skupen pomnilni prostor, skupno periferijo, networking in podobno. Zaradi preteklih težav z izdelavo matičnih plošč ter težav z logistiko v Nemčiji so iskali nove optimalnejše rešitve. Ker so imeli v Santa Clari, kjer je bil ob času razvoj mikroračunalnikov v razcvetu, izpostavo Iskra Electronics, so se odločili da razvojni obrat prestavijo kar tja. G Šaleharju je bila dodeljena naloga vodstva projekta. V Ameriko je odšel še s skupino 4 fantov. Skrbeti je moral za celo ekipo, denar je dobil na roke, celoten projekt pa je ves čas temeljil na zaupanju. Srečeval se je z raznimi problemi financ, dobave materiala ipd. V pomoč so mu bili dobri stiki s partnerji Intela, preko katerih so lahko čez noč pridobili najnovejše čipe in podobno. Kljub temu, da mu je bila dodeljena naloga izvršilnega vodje, pravi g. Šalehar, v svoji skupini sodelavcev niso imeli točno določenega vodje. Njihova znanja so se prepletala in dopolnjevala. Ogromno so pridobili tudi s pomočjo dobrih kontaktov iz Silicijeve doline. V veliko pomoč jim je bil Drago Herman iz HR MIcro Electornics. Prvih 10 plošč so naredili v prvem mesecu. Prva plošča je bila testna. To so »populirali«, preizkusili, če vse deluje, naredili popravke nato pa s pomočjo stika iz Kitajske po načrtih naročili 10 tako izdelanih plošč. To so bile matične plošče t.i. Triglava, katere so na domiseln način pretihotapili nazaj domov. V Ameriko so peljali prazno ohišje Triglava, vrnili pa so se z ohišjem polnim matičnih plošč in ostalih materialov. Tihotapljenja raznih čipov so se še večkrat posluževali, saj v tistem času alternativne možnosti preprosto niso obstajale. Kasneje so sprejeli odločitev da odprejo Iskrino računalniško proizvodnjo v Stegnah, kjer so lahko samostojno izdelovali J-11 procesorske plošče. Zaradi težav s ploščami so imeli na proizvodnji lokaciji tudi temperaturno testno celico, ki je usmernike, tiskana vezja ipd. testirala pri različnih temperaturah. Prvi Triglavov operacijski sistem je bim Microsoftov Xenix. V Microsoftu so ob tistem času imeli veliko stikov. G. Šalehar je po pogovoru z Bill Gatesom ugotovili, da gre MS v popolnoma drugo smer (DOS in Windows). Če imaš 3 različne hardware potrebuješ tudi operacijski sistem, ki bo vsem trem vsaj 95% zadostoval. Tako je bil UNIX za njih logična izbira. Tako so kupili uradno licenco UNIX-a pri Berkley-u, za to pa so odšteli predvidoma 50 tisoč dolarjev. To so bili trakovi z UNIX kodo, tej pa je ekipa prilagodila krnel za kompatibilnost in delovanje z njihovimi procesorji.
Za konec G. Šalehar navede še svoja mnenja o razlogih za stečaj Delte.
Podrobnejše informacije o tem v transkriptu preurejenega zvočnega posnetka, čas 15:56+.